Utrechtska deklaracija z dne 24. september 1889

Prvič

Držimo se načela zgodnje Cerkve, ki ga je Vincencij iz Lerina izrazil v stavku : Id teneamus, quod ubique, quod semper, quod ab omnibus creditum est; hoc est etenim vere proprieque catholicum ( Držimo se tistega, kar se je vedno verovalo, povsod in pri vseh; saj je to resnično katoliško. ) Zato se trdno držimo vere starodavne Cerkve, kot je izražena v ekumenskih simbolih in splošno sprejetih dogmatičnih odločitvah ekumenskih sinod nerazdeljene Cerkve prvega tisočletja.

Drugič

Vatikanske dekrete z dne 18. julija 1870 o nezmotljivosti in univerzalnem episkopatu ali cerkveni vsemogočnosti rimskega papeža zavračamo kot nasprotne veri starodavne Cerkve in uničujoče za zgodnjo cerkveno konstitucijo. Vendar nam to ne preprečuje, da ne bi priznali zgodovinskega primata, saj so številni ekumenski koncili in očetje stare Cerkve s soglasjem celotne Cerkve prvega tisočletja podelili rimskemu škofu kot primus iner pares ( prvi med enakimi ).

Tretjič

Prav tako zavračamo izjavo Pija IX. iz leta 1854 o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki nima podlage v Svetem pismu in izročilu prvih stoletij.

Četrtič

Kar zadeva druge dogmatične odloke, ki jih je izdal rimski škof v zadnjih stoletjih, bule Unigenitus,

Auctorem fidei, Syllabus, iz leta 1846 itd., jih zavračamo, kolikor nasprotujejo nauku starodavne

Cerkve, in jih ne priznavamo kot avtoritativne. Poleg tega obnavljamo vse proteste, ki jih je Starokatoliška cerkev na Nizozemskem že v prejšnjih časih izrazila proti Rimu.

Petič

Tridentinskega koncila v njegovih dogmatičnih odločitvah glede discipline ne sprejemamo, njegove dogmatične odločitve pa sprejemamo le, če se skladajo z naukom starodavne Cerkve.

Šestič

Glede na to, da je bila sveta evharistija vedno pravo središče bogoslužja v Katoliški cerkvi, menimo, da je naša dolžnost tudi, da izjavimo, da se zvesto držimo starodavne katoliške vere v sveti zakrament oltarja in verujemo, da prejemamo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podobo kruha in vina. Evharistično praznovanje v Cerkvi ni nenehno ponavljanje ali obnavljanje spravne daritve, ki jo je Kristus enkrat za vselej daroval na križu, ampak je njen žrtveni značaj v tem, da je trajni spomin nanjo in uresničevanje te Kristusove edine daritve za odrešenje odkupljenega človeštva na zemlji, ki ga ( Heb 9, 11- 12 ) v nebesih nenehno opravlja Kristus, ki se zdaj zaradi nas pojavlja v Božji navzočnosti. Ker ima evharistija tak značaj v odnosu do Kristusove žrtve, je hkrati tudi posvečena žrtvena jed, pri kateri imajo verniki, ki prejemajo Gospodovo telo in kri medsebojno občestvo ( 1 Kor 10,17 ).

Sedmič

Upamo, da bodo prizadevanja teologov uspela pri doseganju dogovora o razlikah, ki so nastale po cerkvenih ločitvah, obenem pa bodo ohranili vero nerazdeljene Cerkve. Duhovnike pod našim vodstvom spodbujamo, naj v svojih pridigah in poučevanju najprej in predvsem poudarjajo bistvene krščanske resnice vere, ki so skupne cerkveno ločenim veroizpovedim, naj se pri razpravah o še vedno obstoječih razlikah skrbno izogibajo vsakršnemu kršenju resnice in ljubezni ter naj z besedo in zgledom učijo člane naših skupnosti, da se do pripadnikov drugih veroizpovedi vedejo v skladu z duhom Jezusa Kristusa, ki je odrešenik vseh nas.

Osmič  

Verjamemo, da se lahko z zvestim sledenjem nauka Jezusa Kristusa, zavračanjem vseh zmot, ki so se mu po človeški krivdi pridružile, vseh cerkvenih zlorab in hierarhičnih teženj najuspešneje zoperstavimo neveri in verski brezbrižnosti, najhujšemu zlu našega časa.

Utrecht, 24. september 1889

+ Heykamp

+ Rinkel

+ Diependaal

+ Reinkens

+ Herzog