Izvajamo in priznavamo sedem zakramentov
Verjamemo, da skladno s krščansko tradicijo lahko prejmemo sledeče zakramente:
Krst
Sveti krst je eden izmed sedmih svetih zakramentov in prvi zakrament uvajanja v krščanstvo. Krščenec po krstu postane član skupnosti kristjanov – krščanske Cerkve. Pogoj za krst je seveda krščanska vera, zato mora krščenec pred krstnim obredom izpovedati, da sprejema vero Cerkve za svojo. Če gre za krst otroka, to storijo njegovi starši in botri, ki hkrati obljubijo, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri.
Če je kandidat za prejem krsta odrasel, se mora na krst najprej ustrezno pripraviti. Postopek priprave odraslih na krst se imenuje katehumenat.
Obhajilo – Evharistija
Evharistija, tudi obhajilo, Rešnje telo, Sveta večerja ali Najsvetejši oltarni zakrament, je eden od najpomembnejših krščanskih zakramentov. Beseda evharistija izhaja iz grščine: starogrško ευχαριστία – euharistia pomeni zahvala. Pomen izhaja iz tega, ker se je Jezus na veliki četrtek, ko je pri zadnji večerji blagoslovil kruh in vino (glej navedek poglavje nižje), zahvalil Bogu, svojemu očetu, za darove in za čudež spremenitve (primerjaj Jn 11,42). Tudi prvi kristjani so se ob zbiranju pri mašah zahvaljevali za darove, ki so jih prinesli, da bi jih Jezus spremenil v svoje telo in kri.
Birma
Bírma je eden od krščanskih zakramentov. Slovensko ime zakramenta izvira iz besede konfirmacija (latinsko: confirmatio) in pomeni potrditev. Podelitev zakramenta birme naj bi sovpadala z duhovno zrelostjo, zato se birmo pogosto podeljuje ob prehodu iz otroštva v odraslost, npr. ob koncu osnovne šole. Prejemnik zakramenta birme se imenuje birmanec, podeljevalec pa je birmovalec. Birmo redno podeljuje škof (le izjemoma in samo z izrecno škofovo odobritvijo lahko tudi duhovnik-mašnik). Ob podelitvi tega zakramenta birmanec prejme božjo milost in darove svetega duha: dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu božjega. Ti darovi bolje usposobijo prejemnika za življenje po Jezusovem nauku in s tem za krščansko pričevanje. Birmanca pri obredu birme po navadi spremlja boter, ki naj bi pozneje v življenju prevzel vlogo duhovnega vodnika birmanca.
Spoved
Zakrament sprave je eden od sedmih zakramentov, ki ga je Jezus Kristus dal za duhovno ozdravljenje in posvečenje. Postavil ga je na veliko noč, ko je rekel apostolom: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jan 20,23).
Bolniško maziljenje
Bolníško mazíljenje je krščanski zakrament namenjen podeljevanju Božje milosti bolnikom. Jezus je ozdravil veliko bolnikov in tudi svojim učencem naročil, da naj polagajo roke na bolnike in jih ozdravljajo. V Svetem pismu piše: Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo ter nad njim molijo in verna molitev bo bolnika rešila in Gospod mu bo olajšal in, če je v grehih, mu bo odpuščeno. (Jak 5,14) Na podlagi tega naročila Cerkev opravlja maziljenje bolnikov. Poudariti velja, da ta zakrament ni namenjen telesnemu ozdravljenju, pač pa v prvi vrsti duhovni oskrbi bolnika. Zmotno je tudi prepričanje, da je to zakrament priprave na smrt, čeprav se med ljudmi pogosto imenuje poslednje olje ali poslednji zakrament.
Sveti red
Zakrament svetega reda je krščanski zakrament, pri katerem dobi kandidat Božjo milost za opravljanje duhovne službe v Cerkvi. Zakrament se podeljuje s polaganjem rok, zato se imenuje tudi hirotonija (grško: starogrško χειροτονια [hirotonia] – polaganje rok).
Zakrament ima tri stopnje:
diakonsko posvečenje (diakonat)
duhovniško posvečenje (prezbiterat)
škofovsko posvečenje (episkopat)
Oseba, ki je posvečena v škofa, prejme v polnosti zakrament svetega reda.
Sveti zakon
Zakrament svetega zakona (tudi cerkvena poroka) je poročna zaveza med ženinom in nevesto, ki ima po krščanskem verovanju status zakramenta med poročenima. Pred poroko morata ženin in nevesta svojo željo oziroma namen, da se poročita, prijaviti pri župniku, ki mora oba izprašati, sestaviti predporočni zapisnik in oklicati zaročenca. Poročni obred je po navadi vključen v mašo in ga vodi duhovnik-mašnik. Duhovnik pri tem ne velja za podeljevalca zakramenta, pač pa samo za uradno pričo, zato lahko cerkveno poroko vodi tudi diakon. Prava podeljevalca zakramenta sta ženin in nevesta, ki ta zakrament podelita drug drugemu.