Dragi prijatelji in simpatizerji Starokatoliške Cerkve (Utrechtska Unija)
Ob koncu leta je navada, da povsod, tudi vsak pri sebi, naredimo inventuro leta, ki se izteka in tako seštevamo minuse in pluse v naših uspehih in dejanjih. Tako sem se odločil strnit dogodke iztekajočega se leta tudi jaz. Za nas starokatolike v Sloveniji je bilo to leto burno in stresno, saj smo bili bitko na dveh frontah. Po eni strani smo bili bitko s prejšnjo cerkveno upravo iz Raba, kjer so nam iztrgali iz rok našo Slovensko cerkev, po drugi strani pa smo bili bitko z “Golijatom”, ki se je spravil na majhnega “Davida” z obrekovanji, širjenjem nestrpnosti do nas starokatolikov v Mariboru in Sloveniji. Nič hudega sluteč smo postali tarča največje verske skupnosti, ki je do nas kazala nestrpnost in nervozo zaradi naše prisotnosti.
Veliko pomoč pri rasti naše skupnosti v Sloveniji je pokazala Starokatoliška cerkev v Avstriji in njen škof dr. Heinz Lederleitner ter veliki prijatelj Slovenske cerkve mag. Erich Ickelhaimer, župnik v Celovcu. Ker smo kot skupnost ostali brez kanonsko utemeljene cerkve so nam v Avstrijski cerkvi pomagali spisati Ustavo Slovenske cerkve in škof dr. Heiz Lederleitner je ustavo tudi potrdil. Tako je omogočil (17.1.2023) nadaljnje postopke za registracijo Cerkve tudi pred državo. Dne 27.3.2023 je bila Starokatoliška Cerkev v Sloveniji Utrechtske Izjave tudi uradno vpisana v register verskih skupnosti in cerkva, pri Ministrstvu za kulturo, pod zaporedno številko 65. Naša pot je šla dalje v smeri rasti Cerkve in utrjevanja vezi s Cerkvami članicami v Utrechtski Uniji. Dne 21.4.2023 sem bil na Dunaju ponovno posvečen v duhovnika po rokah avstrijskega škofa dr. Heinz Lederleitnerja (sub conditione), saj sem bil predhodno posvečen s strani škofa “vaganta”.
Zgodovinska prelomnica v naši Cerkvi je bil datum 22.10.2023, saj se je v Mariboru odvijala prva sinoda Starokatoliške Cerkve (U.U). Na sinodi so poleg vernikov bili prisotni gostje in predstavniki Avstrijske cerkve in sicer škof dr. Heinz Lederleitner ter mag. Erich Ickelkaimer.
Slovenska skupnost je majhna, vendar srčna skupnost, ki v svoji majhnosti, skromnosti zna stopiti skupaj in pomagati ljudem v stiski. Tako smo se že nekajkrat izkazali in verjamem, da se bomo tudi v prihodnje. Svoj dom smo našli v kapeli Doma pod Gorco, kjer ob nedeljah in praznikih obhajamo bogoslužja. Skupaj z verniki in dobrotniki smo kapelo sanirali in uredili, da je primerna za bogoslužja. Namenjena je vsem ljudem, vendar je zaradi naše prisotnosti duhovnik iz največje verske skupnosti ne želi uporabljat za obrede, čeprav je urejena po katoliški tradiciji, saj smo tudi starokatoličani del katoliške tradicije.
Ko pogledam nazaj, čez celotno leto, sem ponosen na to majhno skupnost, saj smo naredili veliko dobrega. Trudili smo se biti strpni, živeti svojo vero in nikogar ne zapostavljati. Bilo je tudi nekaj lepih trenutkov kot je cerkvena poroka. Z žalostjo pa smo se, konec leta morali posloviti od našega srčnega člana, ki nas je spremljal od naših začetkov. Takšno je življenje in kot takšnega ga moramo sprejeti in zaupati v Boga. Ostalo nam je še kar nekaj načrtov, ki bodo morali počakati na neke boljše, lepše čase. Leto zaključujem z optimizmom in z vero, da je Gospod z nami in da nas vodi. Vodi po poti odrešenja in njegove milosti. Vesel sem, da sem duhovnik v Mariboru, v tej majhni skupnosti, ki mi je postala družina, kjer nam je mar za vsakega, kjer sprejemamo vse ljudi, brez predsodkov. Za prihodnje leto si želim le to, da bomo sledili poti Evangelija, da bomo znali premostiti razlike med ljudmi, da bomo spoštovali drug drugega in si pomagali. Vsem vam, dragi moji, pa želim obilje božjega blagoslova, zdravja, sreče in ljubezni. Kajti, če ni ljubezni je vse zaman. Potem nismo razumeli Kristusa in njegove ljubezni, ki je bila izpričana na križu.
Mag. Milan Škrobar, vikar sv. Luka Maribor – SCS
0 Komentarjev