Intervju z župnikom mag. Milanom Škrobarjem

Za našo spletno stran in socialna omrežja, na katerih smo prisotni, je župnik župnije Sv. Luka v Mariboru, mag. Milan Škrobar, odgovoril na nekaj vprašanj, ki smo mu jih zastavili. V nadaljevanju lahko preberete njegove odgovore, ki nam jih je zaupal. Prvi vtis je iskren in pristen, zato vas vabimo k branju in h komentarjem. Na koncu intervjuja smo vam pripravili kratko galerijo slik, ki je mešanica življenja v župniji Sv. Luka v Mariboru.

Za začetek nam na kratko razložite kaj je starokatolištvo?

Starokatoliško gibanje se je pojavilo po I. Vatikanskem koncilu leta 1870, kjer so se nekateri pomembni teologi ( Ignaz Dolinger ) in škofje ( Josip Juraj Strossmajer ) uprli ponujeni dogmi o papeževi nezmotljivosti ( Pastor Aeternus ). Dogma o nezmotljivosti papeža trdi, da je papež kot pastir globalne Cerkve in najvišja učiteljska avtoriteta nezmotljiv v vprašanjih vere in moralnosti, kadar se izrecno na to sklicuje ( ex chatedra ).

Utrechtska Unija starokatoliških cerkva je združenje neodvisnih nacionalnih starokatoliških cerkva, ki so med seboj v popolnem občestvu. V obredu uporabljajo narodni jezik, Cerkev vodi sinodalno telo, ki ga sestavljajo škofje, duhovniki in verniki. Verniki volijo škofe in duhovnike. Od leta 1873 je bil ukinjen obvezen celibat in duhovniki, škofje in diakoni so lahko tudi poročeni možje. Starokatoliške cerkve priznavajo prvih sedem koncilov nerazdeljene cerkve in so od leta 1931 v popolnem občestvu z Anglikansko Cerkvijo in Neodvisno Filipinsko cerkvijo. Unijo vodi nadškof v Utrechtu s pomočjo mednarodne škofovske konference ( IBK ), ki se enkrat letno sreča, da bi razpravljala o napredku in problemih svojih cerkva, ki jih vodijo. Toliko na kratko.

Kako ste se srečali s to vejo Krščanstva?

S starokatolicizmom sem se srečal dokaj hitro, preko starih staršev, saj je bila v Mariboru kar močna župnija, ki je imela svoje prostore v Frančiškanskem samostanu v Mariboru. Župnijo je vodil župnik Stjepan Šegula, nato župnik Anton Kovačević, ki je kasneje postal tudi drugi škof Starokatoliške Cerkve v Sloveniji. Kasneje je, žal zaradi pomanjkanja duhovnikov, Cerkev ugasnila

( l.1994. ) in veliko vernikov je zaradi podobnega obreda in nauka  prešlo v RKC.

Ste lastnik podjetja in župnik ob enem. Nekaterim se zdi malce nenavadno, da ima župnik svoje podjetje. Zakaj imate podjetje in kako usklajujete svoje obveznosti?

V preteklosti je bilo veliko starokatoliških duhovnikov zaposlenih tudi v civilnih službah zaradi preživetja, saj so pri nas podeljevanje zakramentov in bogoslužja brezplačna. Pomeni, da duhovniki za svojo storitev od vernikov ne smemo zahtevati plačila. Verniki navadno sami kaj prispevajo za skupnost v nabiralnik, ali pa tudi ne. Nekateri so revni in komaj shajajo, zato bi bilo od njih težko pričakovati, da bodo kaj prispevali. Torej sam skrbim za svoje preživetje. Sem solastnik uspešnega podjetja in kot ste ugotovili tudi župnik župnije v Mariboru. Trenutno ob pomoči bogoslovca in pomoči “ od zunaj “ dobro opravljam svoje poslanstvo duhovnika. Res pa je, da včasih “ vskoči “ duhovnik iz Celovca, ki dokaj dobro govori Slovensko.

Kakšen odnos gojite do drugih krščanskih skupnosti?

Moram povedati, da imam dobre odnose z Evangeličansko cerkvijo, saj smo Starokatoliki ekumensko zelo dejavni. V Sloveniji so ostale skupnosti že malo “ pozabile “, da smo starokatoliki bili tukaj prisotni od obdobja stare Jugoslavije, tako da sedaj gradimo mostove ponovno. Vztrajnost, molitev in zaupanje so pot, do vzpostavitve temeljev za ekumensko dejavnost.

Kar se tiče največje verske skupnosti RKC,  imamo v Sloveniji težave, saj smo naleteli na negativen odziv, nestrpnost in ne sprejemanje. Žal. V svetu imajo naše starokatoliške cerkve dobre prijateljske, bratske odnose z večino krščanskih Cerkva in skupnosti, tudi z RKC. Na pogrebu zaslužnega papeža Benedikta je bil s strani Utrechtske unije poslan naš škof dr. Heinz Lederleitner, ki pastoralno oskrbuje Slovenijo. V prijetnem pogovoru se je srečal tudi s papežem Frančiškom. V Celovcu, v naši cerkvi gostujejo Ortodoksni kristjani, ker nimajo svojih prostorov, kar tudi kaže na ekumensko širino in bratsko povezanost.

Kako bi sebe opisali kot župnika? Kako vas vidijo verniki?

To vprašanje je malce hudomušno, saj je težko pisat o sebi in svojem delu in pri tem ostati objektiven. Sam mislim, da mi je v petih letih, seveda ob pomoči sodelavcev v Mariboru, uspelo kar veliko. V bistvu iz nič se je rodila župnija sv. Luke in na kar sem najbolj ponosen je moj “ duhovni otrok “ bogoslovec Jure. Spoznal sem veliko ljudi s katerimi sem se spoprijateljil in smo v bistvu postali sicer majhna, vendar srčna in čvrsta družina. Podelil sem kar nekaj zakramentov in zame je bilo najlepše darilo, da sem lahko podelil zakrament svetega zakona svoji sestri. V bistvu sem bolj misijonar kakor pa običajen župnik, saj nas čaka še veliko dela, vendar z Božjo pomočjo gremo naprej.

S kakšnimi izzivi se Starokatoliška cerkev Utrechtske izjave najpogosteje srečuje?

Izzivov je kar nekaj. Največji je ponovna prepoznavnost Starokatoliške Cerkve, ki je bila prisotna v našem prostoru in uradno priznana že od leta 1946. Želeli bi stopiti v stik s potomci naših vernikov, ki so pripadali naši Cerkvi. Imeli smo župnije v Mariboru, Ljubljani, Celju, Kranju, Jesenicah…. Velik izziv je tudi preseči nestrpnost in nervozo večinske verske skupnosti, ki jo kaže do nas Starokatolikov v Sloveniji.

Beremo lahko, da tudi ženske posvečujete v duhovnice. Od kod črpate dejstva, da je to skladno s katoliško vero?

Starokatoliške cerkve, ki so članice Utrechtske Unije so pri tem dokaj različnih mnenj. Namreč nekatere članice kot je Poljska ali Hrvaška se ne odločajo za posvečevanje žensk v diakonice, duhovnice ali škofinje. Nekatere članice zagovarjajo mnenje, da ni teoloških zaprek za posvečevanje žensk. Denimo Avstrija, Švica in Nizozemska posvečujejo ženske.V tem se kaže duh sinodalnosti nacionalnih cerkva, ki se same odločajo ali bodo k svetim redovom prepustile ženske ali ne. Vse članice njihovo odločitev in odločitev domačih sinodalnih svetov tudi spoštujejo in upoštevajo. Letos 2023 sem bil prisoten na sinodi Avstrijske cerkve, kjer so 24.4.2023 izvolili gospo dr. Mario Kubin kot prvo žensko duhovnico, ki je nato bila posvečena v prvo škofinjo Starokatoliške cerkve, kar je za nekatere pomenilo odprtje Svetemu Duhu, nekatere pa je pustilo v dvomih. Vendar je bila to demokratična volja avstrijskega sinodalnega telesa. Pri nas v Sloveniji imamo trenutno enega bogoslovca in nobene ženske kandidatke za svete redove.

Kapelo sv. Avguština, ki je v lasti Doma pod Gorco ( dom starejših občanov ) kjer gostujete, ste prenovili z lastnimi sredstvi in rokami. Zakaj preprosto niste najeli izvajalca za obnovo kot to običajno storijo druge krščanske cerkve in skupnosti?

Najprej bi rad povedal, da sem vodstvu doma in takratnemu direktorju gospodu Gregorju Žigonu neizmerno hvaležen, da so nam prisluhnili in nam pomagali, da smo kapelo, ki je bila dotrajana in neprimerna za bogoslužja, dobili v souporabo. Dogovorili smo se, da bo Starokatoliška cerkev v zameno za souporabo z ostalimi krščanskimi verskimi skupnostmi, kapelo sanirala in jo tudi vzdrževala. Tukaj je mišljena predvsem RKC, ki je včasih v kapeli opravljala verske obrede za stanovalce njihove veroizpovedi. Vendar so kasneje obrede raje opravljali v jedilnici ali osrednjem prostoru doma, ker je kapela zunanja in je oskrbovancem včasih bilo težko priti v kapelo predvsem pozimi in v dežju. Kapelo redno vzdržujemo. Odpravili smo vlago, menjali namočene mavčne obloge, jo prebelili, izdelali oltar, ambo…. Kapelo smo opremili s stoli in ozvočenjem, ter jo naredili za dostojen liturgični prostor katoliške tradicije. Tudi Starokatoliška cerkev del katoliške tradicije.

Zakaj sem v veliki meri dela opravil sam in s svojimi sredstvi je najbolj povezano z nezmožnostjo plačila zunanjemu izvajalcu, saj so naša sredstva omejena in jih porabimo za najnujnejše. Je pa res, da se podjetje katerega sem solastnik, ukvarja s tovrstnimi izvedbami in v dogovoru s solastnikom, ki je tudi eden izmed naših podpornikov in soustanoviteljem naredili vse potrebno, da se v kapeli počutimo lepo in domače.

Duhovniki Starokatoliške cerkve Utrechtske Izjave v Sloveniji ste lahko tudi poročeni in imate otroke. Kako to po vašem mnenju vpliva na prihodnost krščanstva?

Povedati moram, da vse Starokatoliške Cerkve, ki so članice Utrechtske Unije in ne samo Slovenija, pozna in sprejema poročene duhovnike, diakone in celo škofe. Če pogledate okoli boste videli, da razen RKC, vse ostale krščanske cerkve in verske skupnosti dovoljujejo poroko svojim klerikom. Sicer nekatere z nekaterimi omejitvami, pa vendar. Duhovnik, ki je poklican v družinsko življenje ni nič manj dober duhovnik kakor duhovnik, ki živi v celibatu. Tukaj gre za dve različni karizmi, ki tvorita celoto. Veliko dobrih družinskih mož in očetov poznam, ki so duhovniki in družina je lahko pozitiven input v njihovem delu. Enako je tudi z duhovniki, ki živijo v celibatu in se tako lažje izrazijo in živijo svojo poklicanost. Že v zgodnjih časih krščanstva so bili apostoli, starešine poročeni možje in so imeli družine. Poznamo apostola Janeza, ki je bil takrat še mladenič in samski ter apostola Pavla, ki je zelo priporočal samskost. Vemo tudi, da je bil apostol Peter poročen moški. Poročenost ali samskost duhovnikov je lahko izraz predanosti in služenja. Vsak na svoj način, če je to izraz premišljene odločitve in dejstvo, da s tem vršimo Božjo voljo.

Na prihodnost krščanstva ne bo vplivala poročenost ali samskost duhovnikov, temveč njihova iskrena predanost in zavzetost za poklic na katerega so se odzvali.

Za konec še vprašanje. Kaj vam osebno pomeni poklic duhovnika? Kako ga doživljate in živite?

To vprašanje sicer zahteva širok odgovor, pa vendar bom poskušal odgovoriti kar se da jasno in kratko.

Duhovništvo kot poklicanost in odziv na Božji klic meni, nevrednemu tega poklica, pomeni način življenja. Duhovnik svoje duhovništvo živi v razdeljevanju božjih milosti, kar pomeni zakramente. Je božji maziljenec. Duhovništvo je nenehen klic k svetosti za njega in za ljudi h katerim je poslan, da neumrljive duše vodi h Kristusu, v večnost. Duhovnik je tisti, ki v svojih rokah drži Kruh Življenja in ga deli ljudem, to je nepopisen občutek hvaležnosti in ob enem majhnosti. Včasih se premalo zavedamo pomembnosti duhovniškega poklica in vloge duhovnika v življenju slehernega vernika. Hvaležen sem za dar duhovništva, da sem prejel to milost od Boga in hkrati zaupanje mojega škofa dr. Heinz Lederleitnerja, ki me je v duhovnika tudi posvetil in me poslal na Pot.