Intervju s Katarino Ambrož

Adventni čas je posebej čaroben, ker pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Tokrat vam v branje priporočamo intervju s Katarino Ambrož, ki je iskreno odgovorila na nekaj naših vprašanj, ki so vezana na adventni čas. Intervju je nastal spontano in Katarina nas je spustila v zakulisje svojega doživljanja adventnega časa. Preprostost in poglobljeno razmišljanje, ki nam ga ponuja intervju, je lahko navdih za vse nas, da se globlje zazremo v svoje lastne občutke in tako močneje ponotranjimo pričakovanje rojstva Jezusa Kristusa, ki prinaša odrešenje vseh ljudi na našem majhnem a lepem planetu. Ko boste prebrali intervju do konca, boste ugotovili, da je najbolj pomembno biti drug z drugim. Uživajte v branju.

Smo sredi adventnega časa. Kaj vam osebno pomeni ta čas in kako ga doživljate?

Vzgojena sem bila v krščanski družini, kjer smo veliko molili. Za takratne družine, zagotovo nadpovprečno veliko. Zato so mi besedne zveze, kot je  »adventni čas«, »postni čas« in podobno, vzbujale prvo in edino misel, da bomo takrat še več molili.., še več hodili v cerkev… To mi je bilo nekako neprijetno, odveč. Čeprav sem nekje na dnu srca vedela, da je prav. Ker je pač prav, da človek moli, si vzame čas za Boga.
To je bil prvi del mojega življenja, ki je močno vplival name. Drugi je bil, ko sem si ustvarila družino in mi je misel, da se je začel adventni čas, povzročala drugo težavo: Zdaj je čas, da začnemo pospravljati po hiši, da bo do Božiča vse tako, kot je treba. Pa še okrasiti je treba, postaviti smreko, narediti jaslice, kaj speči, se pripravljati na praznične obiske in seveda, dobro bi bilo tudi več moliti, večkrat iti k maši, misliti na verske stvari… in – k vsemu temu priganjati celo še družino. Zares naporno! Torej lahko rečem, da mi je misel na adventni čas, več ali manj, vedno zbujala nelagodje. Zdaj pa sem v tretjem obdobju, za katerega sem se zavestno odločila in v katerem sem sklenila, da bom namesto tistega MORAM, delala to, kar bi bilo DOBRO – zame! To je zdaj veliko bolj preprosto. Tistih »moram« je bilo toliko, da jim enostavno nisem mogla več slediti. Ko jih nisem uspela izpolniti, pa sem imela potem slab občutek in slabo vest.
Ne rečem, da sem zdaj popolnoma osvobojena vsega, kar se je nalagalo toliko let, sem pa zagotovo prebujena. Zdaj vem, da se je vse tiste »moraš« nekdo izmislil in jih naložil, v resnici pa sploh niso resnični. So nepomembni. Ugotavljam, da sem šele zdaj sposobna, da v adventu kdaj (po)mislim na Marijo in na njene občutke ob tem, ko ji je bilo sporočeno, da bo postala Jezusova mama. Pa na Jožefa in na njegov položaj ter kako se je počutil ob vsem tem, saj je bila situacija zanj zelo kočljiva… Razmišljam  tudi o tem, kako je bila Marija pravzaprav lahko srečna, ker je imela takega zaročenca, ki je ne pustil na cedilu, ki je poskrbel zanjo, ki je bil ob njej. Morda se nam zdi to samoumevno, kot del neke zgodbe. A ni!
Prepričana sem, da je razmišljanje o teh stvareh, smisel adventa. Seveda, tudi molitev in sveta maša, kot celo leto. To pa naj bi bilo, nam kristjanom, že kar nekako samoumevno.

Kaj menite na vse močnejšo komercializacijo adventnega časa? Kaj to po vašem mnenju prinaša v svet?

Ob tem, da so oglaševalci tako imenovanega veselega decembra, načrtno izpustili besedo advent, se počutim kar malo užaljeno. Zato, ker se mi zdi, kot da je to zavajanje ljudi. Ignoriranje Boga.. Če ni adventa, potem tudi Božič ne pomeni rojstva Boga, ampak le prihod Božička.. In če prihaja Božiček, je treba seči po denarnici. Nič nimam proti darilom! Tudi jaz jih rada dobim in dam, saj z obdarovanjem lepšamo življenja, drugih in sebe. Sem pa proti temu, da nam vsiljujejo mnenje, da so za Božič potrebna darila. Pri nas se za Božič nikoli ne obdarujemo, nam pa darila vsako leto prinese Miklavž. In vedno smo jih veseli! S tem ne obsojam ljudi, ki se obdarujejo za Božič, mi je pa žal, da s tem nekako zameglijo in prekrivajo pravi pomen Božiča. Večkrat preberem, kako so nekateri ljudje nesrečni, ker ne dobijo daril, kako zaradi tega trpijo nekateri otroci. Naj povem, da razumem ljudi, ki ob tem trpijo, ker sem prepričana, da trpljenje povzroči zavedanje, da nimajo nikogar, ki bi mu bilo zanje mar, ne toliko zaradi materialnih stvari. Tukaj pa spet nastopi Jezus in njegov Dar: Rojstvo, zaradi ljubezni do ljudi, zaradi našega odrešenja.
To je bistvo, ki lahko razveseljuje žalostne duše. A žal, vse to načrtno zamegljuje komercializacija. In tako ustvarja še več žalostnih src, obupanih duš.

Če bi lahko kaj spremenili, kaj bi ljudem sporočili v času adventa?

Prepričana sem, da vsak človek lahko kaj spremeni. Čeprav tolikokrat mislimo, da ne moremo nič, ker smo le navadni ubogi ljudje. Ampak takoj, ko spremeniš sebe, se malo po malo, začne spreminjati svet okrog tebe. To ni moja pogruntacija, ampak sem jo prej, preden sem jo začela preizkušati, velikokrat slišala in prebrala. Potem, ko misliš, da se je vse okrog tebe že podrlo, pa si nekako prisiljen, da jo preizkusiš… ali pa obležiš na tistih ruševinah. Točno tako se je začela moja sprememba. Življenje zdaj sicer ni idealno, a je zagotovo najmanj naporno. Z manj strahovi, z manj »moraš«, z manj slabe vesti, z več svobode! To je dosežek, ki se ga je vredno veseliti! In biti zanj hvaležen. Od tu naprej pelje pot v notranjost, k razmišljanju o bistvenih stvareh. V adventu predvsem o bistvu Božiča. Ne zato, ker to MORAMO,  ampak zato, ker nas to notranje izpopolnjuje. 

Ali menite, da bi ljudje morali v splošnem, kaj spremeniti pri svojem odnosu do adventnega časa?

Ja, zares bi morali! Oziroma, da ne dodam še svojega »morali«, bom raje rekla: Fajn bi bilo! Zaradi nas samih! Ne zato, ker se spodobi. Ne zaradi drugih. Ampak, ker  tako pomagamo sami sebi, našim ranjenim dušam. Meni je zelo pomagala misel, ki sem jo nekoč davno slišala, a žal ne vem več, kdo jo je izrekel. Nekako takole je rekel: »Božič ni nekaj čarobnega, kot ga želi predstaviti današnji svet. To ni čarobni čas. Ljudje, ki ne doživijo te čarobnosti, potem trpijo, ker mislijo, da je to smisel Božiča in da jim je odvzeto vse. V resnici pa je Božič, v svojem bistvu, neverjetno kruta stvar: Tukaj sta mlada starša, od vseh zavrnjena.  Tukaj je njuna negotovost, strah, nato mrzel hlev, trda slama, Marijino rojevanje, otrok v jaslih.«
Ko to enkrat dojameš in ponotranjiš, tudi advent postane nekaj drugega, kot le »prižig lučk«, čas  nakupovanja, pospravljanja… in čakanja na čarobnost, ki je ali pa je ni… pač pa čas, ko se misel večkrat ustavi pri potujoči sveti Družini. Čas, ko začutimo iskreno hvaležnost Mariji, ki je rekla svoj: Zgodi se.
Brez tega bi ona lahko veliko bolj lagodno živela, a je s tem omogočila odrešenje celemu človeštvu!
No, take reči razmišljam. J In to me osrečuje bolj, kot vse tisto od prej. Nimam pa nič proti lučkam in okrasitvi. Da ne bo zgledalo, kot da nisem od tega sveta (hec).  Celo zelo rada imam vse to! Želim le povedati, da tudi lučke lepše svetijo, ko spoznaš, da niso bistvo. Da je bistvo tista Luč, ki prihaja.

Katarina Ambrož