Evharistija

V tem prispevku objavljamo članek duhovnika Ericha Ickelsheimerja iz Celovca, Avstrijske Starokatoliške Cerkve. Oče Erich obilo prispeva k vsaki izdaji časopisa Glas vere, ki izhaja na vsake tri mesece v Starokatoliški Cerkvi v Sloveniji Utrechtske Izjave. Vabimo vas k branju in širjenju obzorja, kaj dejansko pomeni Starokatoliška Evharistija. Članek bo v celoti objavljen tudi v časopisu Glas vere, ki bo izšel 30.03.2025

Evharistija je središče bogoslužja. Gre za obhajanje Božje navzočnosti. Bog je velika skrivnost, ki jo srečamo v življenju in ki našemu življenju daje smisel ter upanje onkraj minljivega časa. Ta Bog se je na poseben način skozi zgodovino razodel judovskemu narodu, od Adama in Eve do prerokov Stare zaveze. V Jezusu Kristusu je Bog v polnosti časa (Heb 1) postal telesen in prebival med nami. Njegovo rojstvo, življenje, trpljenje, smrt, slavno vstajenje od mrtvih, vnebovhod, sedenje na Božji desnici, ponovna vrnitev v slavi in razodetje nove stvaritve v njem so razlogi, da ga hvalimo, slavimo in se mu zahvaljujemo, saj lahko svoje življenje razumemo v tej perspektivi.
Zahvaljevanje (evharistija) je eno od imen za naše bogoslužje. Lahko govorimo tudi o sveti maši, svetem bogoslužju, obhajanju obhajila, božanski liturgiji ali praznovanju svetega večernega obroka. Vrhunec tega obhajanja je spremenitev darov kruha in vina v Kristusovo telo in kri ter prejem svetega obhajila, torej darov svetega večernega obroka. Kot katoličani v vsej zvestobi neokrnjeno ohranjamo katoliško vero v zakrament svetega oltarja. V tem zakramentu prejemamo Kristusovo telo in kri, s čimer smo povezani z njim in med seboj ter deležni moči njegovega odrešenja, katerega vrhunec sta njegova križana daritev in vstajenje.
Spremenitev, ki se skrivnostno uresničuje v svetem bogoslužju, doseže vrhunec, ko se spominjamo dogajanja v dvorani zadnje večerje v noči pred Kristusovo smrtjo ter ko duhovnik v imenu Cerkve prosi Boga za preobrazbo darov po Svetem Duhu. To, kar se nam potem udejanja, ni zgolj spominjanje, temveč postane resničnost in nam odpira pogled v prihodnost Božjega kraljestva. Pri evharistiji se nam razodeva vzorec celotne stvarnosti, ki se po Kristusu vodi k dovršitvi. V kruhu in vinu darujemo sami sebe Bogu, skupaj z vsem svetom in njegovim blagostanjem ali trpljenjem. Bog združi našo predanost s Kristusovo daritvijo in nas s svetom prenavlja. To doživljamo kot predokus prihajajoče izpolnitve v Kristusovem telesu in krvi pri svetem obhajilu.
Ta božanski proces preobrazbe se začne s Kristusovo daritvijo in njegovo sprejetostjo pri Bogu, kot pravi Pismo Hebrejcem. Ko jemo in pijemo Kristusovo telo in kri, smo posvečeni ter postajamo Cerkev, njegovo telo v tem času. Starokatoličani ne vidimo srednjeveških in reformacijskih sporov kot rešitev vseh vprašanj glede zakramenta oltarja. Večji pomen pripisujemo veri stare in neokrnjene Cerkve prvega tisočletja kot aristotelskim definicijam visoke sholastike ali razlagam reformatorjev. Skupaj z vzhodnimi Cerkvami, bizantinsko pravoslavno Cerkvijo ter mnogimi luterani in anglikanci verujemo v resnično navzočnost Kristusa v svetih darovih zakramenta oltarja.
V pravoslavnih Cerkvah ni tabernaklja, kot smo ga vajeni po protireformaciji, in tudi v večini starokatoliških Cerkva ni telovskih procesij, evharističnih blagoslovov zunaj maše ali ločenih evharističnih pobožnosti. Vendar je vsakemu verniku dovoljeno obiskati cerkev tudi zunaj maše, tam moliti ali se klanjati Bogu. Zaradi praktičnih razlogov se dar evharistije shranjuje le v obliki kruha za obhajilo bolnikov, podobno kot v pravoslavnih Cerkvah ter pri nekaterih luteranih in anglikancih.
Prvotno je bil zakrament oltarja deljen v obeh podobah, vendar je bila zaradi strahu pred razlitjem Kristusove krvi uvedena obhajila le v podobi kruha. Pri pravoslavnih duhovnik s pomočjo žličke daje vernikom koščke kruha, pomočene v vino. Pri luteranih in anglikancih verniki pijejo tudi iz keliha. Pri nas, starokatoličanih, pa se je uveljavil način obhajanja z hostijo, pomočeno v vino (intinkcija).
Na kratko: evharistija je obhajanje Božje navzočnosti v besedi in zakramentu. V njej se Kristus uteleša v zakramentalnih znamenjih obhajila, po katerem kot Cerkev postajamo Kristusovo telo. Starokatoliška Cerkev izvaja prakso odprtega obhajila: noben verujoč kristjan ni zavrnjen pri prejemu zakramenta.
Iz Utrechtske izjave:
1. Ne sprejemamo tridentinskega koncila v njegovih odločitvah, ki se nanašajo na disciplino, ter njegove dogmatične odločitve sprejemamo le v tolikšni meri, kolikor so skladne z naukom stare Cerkve.
2. Ker je sveta evharistija od nekdaj središče bogoslužja v katoliški Cerkvi, menimo, da je naša dolžnost izjavljati, da v zvestobi ohranjamo staro katoliško vero v sveti zakrament oltarja, saj verujemo, da prejemamo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina.
Iz zaključnega dokumenta dialoga z vzhodnimi Cerkvami:
Evharistija je središče celotnega življenja Cerkve. V tem zakramentu je Kristus resnično in bistveno navzoč; se na nekrvavi način daruje in podeljuje vernikom kot stalna resnična udejanjitev njegove enkratne krvave daritve na križu. Tako je evharistija hkrati zakrament in resnična daritev. Pod podobama kruha in vina, ki sta v evharistiji posvečena in spremenjena, je Gospod resnično in nadnaravno navzoč.