Starokatoliki so tisti katoličani, ki zavračajo dogmi Prvega vatikanskega koncila o papeževi nezmotljivosti in univerzalnem jurisdikcijskem primatu.
Med teologi, ki so nasprotovali omenjenim dogmam, so bili predvsem privrženci ne-ultramontanske in ne-neošolastične smeri. Med njimi najdemo pristaše Antona Güntherja (1783–1863), Georga Hermesa (1775–1831) in njegovega učenca Friedricha Michelisa (1815–1886). Pomembna središča starokatoliškega gibanja so bile teološke fakultete v Prusiji, zlasti v Bonnu, kjer so delovali teologi, kot so Joseph Hilgers (cerkvena zgodovina), Joseph Langen (Novi testament) in Franz Joseph Reusch (Stara zaveza) – utemeljitelji starokatolicizma. Tudi v Breslauu sta bila vidna nasprotnika koncilskih odločitev cerkveni zgodovinar Joseph Hubert Reinkens (1821–1896) in profesor dogmatike Johann Baptist Baltzer (1803–1871). V Münchnu je poleg Döllingerja sklepe koncila zavrnil tudi njegov učenec Johann Friedrich (1836–1917).
Leta 1863 je v Münchnu potekala katoliška znanstvena konferenca – zadnji poskus Döllingerja, da bi presegel spor z neosholastiko.
Vsi omenjeni teologi so imeli lastne zgodbe in povezave z drugimi cerkvami in teologi. Franz Reusch je že v začetku 60. let dopisoval z Anglo-Continental Church Society in oksfordsko gibanje. Ignaz von Döllinger se je iz ostrega kritika ne-rimskokatoliških cerkva preobrazil v teologa, ki mu je bila edinost kristjanov vse pomembnejša.
Leta 1874 je bila v Bonnu prva unijska konferenca, leta 1875 pa druga. Povabljeni so bili vsi teologi, katerih cerkve so bile v kontinuiteti s staro Cerkvijo – torej katoliški, anglikanski, pravoslavni in evangeličanski teologi.
Razprave v Bonnu so potekale predvsem med starokatoliki, pravoslavnimi in anglikanci ter vodile do institucionalizacije medsebojnih odnosov. Anglikancem je bila kmalu ponujena evharistična skupnost, Rotterdamsko-peterburška komisija pa je iskala pot k skupnosti med starokatoliki in pravoslavnimi.
Leta 1889 so se starokatoliški škofje zbrali v Utrechtu in skupaj oblikovali Utrechtsko izjavo, ki starokatoliške duhovnike poziva k spoštljivemu ravnanju z verniki drugih cerkva.
V 7. členu beremo:
»Upamo, da bodo prizadevanja teologov, ob ohranjanju vere nedeljene Cerkve, pripeljala do razumevanja glede razlik, ki so nastale ob cerkvenih razkolih. Duhovnike, ki so pod našim vodstvom, spodbujamo, naj pri pridigah in poučevanju v ospredje postavijo temeljne krščanske resnice, ki jih priznavajo tudi cerkve, ločene od nas. Naj se pri obravnavi razlik izogibajo vsaki obliki žalitev resnice in ljubezni ter z zgledom in besedo učijo naše vernike, naj se do drugače verujočih vedejo v duhu Jezusa Kristusa, ki je naš skupni Odrešenik.«
Leta 1910 je v Edinburgu na Škotskem potekala svetovna misijonska konferenca, iz katere je nastala komisija za vero in cerkveno ureditev. Leta 1920 je bil na predkonferenci v Ženevi za častnega predsednika izvoljen švicarski škof Eduard Herzog, zadnji še živeči udeleženec unijskih konferenc iz let 1874/75.
Leta 1931 so pogovori z anglikansko cerkvijo pripeljali do Bonnske sporazume, ki je prinesla medsebojno priznanje katolicitete starokatoliške in anglikanske Cerkve.
Po prvi svetovni vojni so se odnosi z vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami preusmerili – ruska Cerkev je bila zaradi komunistične oblasti skoraj popolnoma ohromljena, sodelovanje pa so nadaljevale srbska in grška Cerkev. Leta 1961 je Panpravoslavna konferenca na Rodosu odločila o začetku uradnega dialoga, ki se je leta 1987 uspešno zaključil z ugotovitvijo enosti v veri.
Uvedba ženskega duhovništva pa je kasneje povzročila določeno oddaljitev, zlasti s strani pravoslavnih.
Ob prebiranju teh zgodovinskih dogodkov se zavedamo, da za vsemi temi pogovori ne stojijo le desetletja teološkega dela, temveč tudi trud za vzpostavitev zaupanja. Vsak napredek pomeni korak bližje skupnosti. Te odnose lahko primerjamo s človeškimi odnosi – zbližanje, ljubezen in včasih boleč razhod.
Nekoč so me prosili, naj opredelim, kaj pomeni ekumenizem. Mislim, da sem podal smiseln odgovor:
»Verjamem, da ti veruješ.« – to je temelj in možnost za ekumenizem.
Starokatoliki so vzpostavili tudi odnose z drugimi škofovskimi cerkvami, med drugim s cerkvami na Iberskem polotoku, z neodvisno Cerkvijo Filipinov in v novejšem času z evangeličansko luteransko cerkvijo Švedske.
Na ekumenski poti so bile tudi nekatere izgube – kot je odtujitev od pravoslavja. Leta 2003 je prišlo do razkola s poljskimi starokatoliki v ZDA zaradi opustitve splošne zavrnitve ženskega duhovništva.
Z nemškimi evangeličanskimi cerkvami so potekali dialogi, a dogovor nemške škofije je naletel na ostro kritiko Mednarodne starokatoliške škofovske konference (IBK).
Odnos do protestantskih cerkva je bil že od vsega začetka sproščen – protestantska stran je nastanek starokatolikov spremljala naklonjeno (prof. Beyschlag), danes pa je vzpostavljena odprta medsebojna evharistična skupnost.
Starokatoliki so dejavni v vseh pomembnih ekumenskih organizacijah, kot sta Svetovni svet cerkva in Konferenca evropskih cerkva.
Uradni dialog z rimskokatoliškim tajništvom za edinost kristjanov (pod vodstvom kardinala Kurta Kocha) je prinesel dva skupna dokumenta, ki izpostavljata obstoječe in nove ovire do cerkvene edinosti ter iščeta poti k približevanju. Vendar pa do danes ni bilo mogoče izraziti popolne enosti v veri.
Starokatoliška škofovska konferenca redno pošilja svojega predstavnika na Lambethovo konferenco anglikanskih cerkva, stalna skupna komisija pa si prizadeva, da bi medsebojna cerkvena skupnost tudi dejansko zaživela.
Erich Ickelsheimer
upokojeni duhovnik
Prispevek je napisal z namenom izobraževanja in poglobitve znanja.
0 Komentarjev